Manipulacija hrbtenice – mit ali resnica?

 

Manipulacija hrbtenice je precej znana HVLA (high velocity, low amplitude) manualna tehnika sklepne manipulacije, predvsem po zaslugi značilnega pokanja, ki ga povzroči. (krepitus oz. kavitacija). Manipulacija je v rokah izkušenega terapevta varna tehnika, vendar je dandanes popačena s strani družbenih medijev. Objavlja se le manipulacije, ki so uspešne, ter tiste z najbolj glasnimi kavitacijami. Vendar kavitacija ni niti kriterij niti garancija za uspešno manipulacijo. Najbolj pomembno je, da se pri izvedbi ne zanašamo na uporabo sile (predvsem za namene doseganje efekta kavitacije) ampak na uporabo pravilne tehnike. Kavitacija se bo na ta način zgodila sama od sebe, brez našega truda.

Manipulacija spada med direktne tehnike, ki opravljajo korekcijo v smeri omejitve oz. bolečine. Na ta način silimo pacienta v gib, ki ga ne zmore. Na začetku je zelo pomembno, da telesni segment, ki ga manipuliramo, nastavimo v pravilen položaj, ki nikoli ne sme biti ekstenzija. Ko gremo v gib se ne ustavljamo več. Ker je gib tako hiter ga ne more ustaviti niti pacient. Manipulacijske tehnike so zelo varne in večinoma imajo kontraindikacije več opraviti s spretnostjo terapevta, kot z zdravstvenim stanjem pacienta.

Počasnejše mobilizacijske tehnike, ki vključujejo večji obseg giba. so bolj primerne za znotrajsklepne patologije (ligamenti, tetive, sklepne ovojnice) in imajo boljše dolgoročne rezultate. Je pa tudi res, da se tehnike z dolgim vzvodom, ki jih uporabljamo predvsem pri okončinah, lahko smatrajo, kot nekoliko bolj nevarne, saj vplivajo na več sklepov hkrati, kar povečuje verjetnost za poškodbo. Manipulacije so primernejše za razbijanje adhezivnih in obsklepnih tkiv, za kar potrebujemo moč in hitrost (HVLA). Ker manipulacija spada med hitre, tako imenovane HVLA tehnike, bodo doseženi učinki na zmanjšanje bolečine manjši od tistih pri mobilizacijskih tehnikah, ki so počasnejše ter vključujejo večji obseg giba.

Napačno je mišljenje, da pri manipulaciji hrbtenice manipuliramo s prostorom med vretenci, kjer se nahajajo medvretenčni diski. Temu ni tako. Povezave med telesi vretenc namreč niso pravi sinovialni sklepi saj sklepnega prostora med dvema vretencema ne obdaja sklepna kapsula, kot pri pravih sinovialnih sklepih. Če je temu tako, se morda sprašujete, kako, da pri manipulaciji hrbtenice sprožimo kavitacijo. Kavitacija je proces, pri katerem se v sklepni tekočini znotraj sklepne kapsule zaradi prerazporeditve pritiska ustvari podtlak, zaradi česar se tvorijo in nato razpadejo mehurčki plina, kar povzroči značilen zvok. Če sklepne kapsule ni, potem sklep ne obdaja sklepna tekočina in torej ni osnovnih pogojev, ki bi omogočili nastanek kavitacije. Razlog za kavitacijo je ta, da se manipulacija ustavi na nivoju fasetnih sklepih. To so majhni sklepi na vsaki strani vretenc, ki povezujejo sosednji vretenci med seboj. Ti sklepi pa so sinavialni sklepi, kjer lahko dosežemo efekt kavitacije. To je tudi razlog, da manipulacija ledvene hrbtenice, ne bo imela pozitivnih učinkov (pa tudi ne negativnih) kadar se ubadamo s hernijo medvretenčnega diska v akutni ali subakutni fazi. Efekt preprosto ne seže do nivoja, kjer se v primeru hernije nahaja poškodba. Poleg tega s tehnikami manipulacije v bistvu povzročamo trganje tkiva oziroma le-tega razbijamo (na mikroskopskem nivoju), hernija pa je prav tako raztrgano tkiv, zato na ta način seveda ne bomo dosegli rezultatov.

Pri manipulaciji hrbtenice vplivamo predvsem na fasetne sklepe, pri čemer poskušamo doseči učinek resetiranja nevrološkega ustroja segmenta kinetične verige, ki ga manipuliramo. Po domače rečeno, kot kadar nas zafrkava računalnik, poskušamo narediti reset sistema. Po manipulaciji se zaradi zaščitnega mišičnega refleksa mišični tonus začasno poveča vendar ta efekt hitro mine in šele takrat začutimo učinke manipulacije. Prav zaradi tega, so videi na družbenih medijih, ki se praviloma končajo, ko pacient glasno kavitira in takoj zatem občuti neverjetno olajšanje, tako zavajajoči.