Pet patologij, ki ti zagrenijo življenje

 

Nekatere poškodbe so res nadležne. Spremljajo nas podnevi in/ali ponoči, kot Demoklejev meč visijo nad nami, ob vsakem našem gibu nas opozorijo, da prežijo na nas in takšno stanje je za posameznika, ki ga preživlja, izjemno naporno. Poskrbimo torej za preventivo na področju izbranih petih patologij, saj imajo omenjene poškodbe prav zares velik potencial, da nas omejujejo pri naših vsakodnevnih opravilih.

EPIKONDILITIS

Vzrok za to neprijetno vnetje v predelu komolca ni enkraten udarec ali akutna poškodba, temveč kumulativen stres zaradi ponavljajočih se gibov. Ti gibi vodijo v mikropoškodbe kolagenskih vlaken v tetivah, kar sproži vnetni odziv in posledično bolečino. Če mišica nima dovolj časa za regeneracijo, pride do degeneracije oz. razgradnje kolagenskih vlaken, zmanjšane prekrvavitve in kroničnih sprememb v tkivu. In če rehabilitacije ne pričnemo pravočasno, se tveganje za prehod akutne poškodbe v kronično stanje močno poveča. Kronični epikondilitis pa je le delno reverzibilen, kar lahko povzroči dolgotrajne posledice na našem telesu in načinu na katerega funkcioniramo.

Simptomi epikondilitisa so

- bolečina na zunanji oz. notranji strani komolca, ki se poveča ob obremenitvi

- palpatorna občutljivost (na dotik) na zunanji oz. notranji strani komolca

- težave in bolečina pri opravljanju vsakodnevnih opravil

- bolečina v predelu komolca pri dvigovanju in držanju predmetov

V akutni fazi se spopadamo z vnetjem zaradi mikropoškodb tetiv mišic, ki se pripenjajo na spodnje izrastke nadlahtnice v predelu komolca. Zdravljenje mora biti ciljno usmerjeno in večfazno, saj pasivno počivanje brez ustrezne stimulacije pogosto ni dovolj. Brez ustrezne rehabilitacije lahko začetno akutno vnetje traja tudi do 9 mesecev, v tem času pa se bo naše okno za rehabilitacijo že dolgo zaprlo.

NAJBOLJ pomembno od vsega je, da v akutni fazi, ko začutimo bolečino, nemudoma PRENEHAMO z aktivnostjo, ki je povzročilo vnetje. Kot že rečeno, epikondilitisa ne povzroči akutna poškodba ampak dolgotrajno ponavljanje določenega giba, zato ne bi smeli imeti preveč težav z identifikacijo neustrezne aktivnosti. V tej fazi se osredotočamo na zmanjševanje bolečine in vnetja s pomočjo krioterapije, nežne manualne terapije, ustrezno prehrano, ki ne sproža dodatnega vnetja v telesu (torej čim manj alkohola, fruktoze itd…).

Če smo ukrepali dovolj hitro, potem bi se simptomi načeloma morali umiriti v nekaj dneh. Če pa z aktivnostjo nismo prenehali in smo kljub bolečini še vedno vztrajali z aktivnostjo, ki to bočino povzroča (mnogokrat se namreč bolečina z aktivnostjo nekoliko zmanjša, do te mere, da z aktivnostjo lahko nadaljujemo), potem smo po vsej verjetnosti povzročili poškodbe tkiva. V tem primeru bo sledila faza obnove, kjer bo nujno potrebna ustrezna mehanska stimulacija tkiva, saj se kolagenska vlakna brez pravilnega signala ne bodo ustrezno orientirala. Če teh obremenitev ne vpeljemo pravočasno, se tveganje za prehod akutne poškodbe v kronično stanje močno poveča. Če v tej fazi zorenje in usmerjanje kolagenskega tkiva ne vodimo z usmerjeno in nadzorovano silo pride, do kaotično razporejenega vezivnega tkiva, ki je manj dovzetno za regeneracijo. Prihaja do lepljenja kolagenskih vlaken s sosednjimi tkivi (t.i. fibroza) v vseh mogočih smereh in ločevanje takega aglomerata brazgotinastega tkiva ne omogoča nobena terapija več. Kako se lotimo rehabilitacije epikondilitisa z navadno žlico si lahko preberete na strani www.hipotonus.si v članku z naslovom "5 fizioterapevtskih pripomočkov za vsak dom" ter "Degeneracija#1... epikondilitis".

HERNIJA

Poznamo štiri osnovne stopnje (tipe) hernije medvretenčne ploščice, razvrščene glede na stopnjo degeneracije in izbočenja diska. Te faze imajo zaporedni potek, če težave ne rešimo dovolj zgodaj počasi in neizogibno napredujemo po stopnjah navzgor.

PROTRUZIJA (izbočenje diska)

Notranje jedro diska (nucleus pulposus) začne pritiskati na zunanji ovoj (annulus fibrosus), vendar ga še ne pretrga. Disk se rahlo izboči, a oblika diska je še ohranjena. Lahko poteka brez bolečin ali z blagimi težavami (lokalna bolečina v križu). Pritisk na živec je minimalen.

Pomagamo si lahko z manualno terapijo, tehnikami razbremenjevanja hrbtenice in krepitvijo mišic jedra.

PROLAPS (delna hernija)

Notranje jedro diska (nucleus pulposus) še vedno ostaja znotraj diska, vendar se že močno približa zunanjemu sloju in ga deformira. Disk je že opazno izbočen, vendar ni raztrgan. Odvisno od lokacije poškodbe, lahko v tem primeru že pride do pritiska na živčno korenino, ki povzroča značilno sevanje bolečine v nogo. Pomagamo si lahko z individualno prilagojeno manualno terapijo, tehnikami razbremenjevanja hrbtenice ter izogibanjem dejavnikov tveganja.

EKSTRUZIJA (prava hernija diska)

Notranje jedro diska (nucleus pulposus) prebije zunanji sloj diska in izstopi v spinalni kanal, kjer vrši močan pritisk na živec. Patologijo spremljajo hudi simptomi, med drugim močna bolečina, išias, mravljinčenje, oslabelost mišic in omejeno gibanje. Če ni še hujših in bolj resnejših nevroloških izpadov je še vedno možno konzervativno zdravljenje.

SEKVESTRACIJA (sekvestrirana hernija)

Del diska, ki je izstopil, se odtrga oz. loči in prosto leži v spinalnem kanalu. Takšno stanje lahko povzroči izjemen nevrološki pritisk, bolečina je običajno neznosna, prisotni so senzorični ali motorični deficiti, lahko je izgubljena funkcija mehurja in/ali črevesja. Takšno stanje je pogosto indikacija za operacijo, nujna je individualna ocena.

Kirurški poseg vsekakor ni odsvetovan, kadar hernijo spremljajo resni simptomi, ki nakazujejo na ogroženost živca (npr. pareza, izguba nadzora nad mehurjem). Če je pacient zmožen samostojno zakorakati skozi vrata fizioterapije potem vsekakor manualna fizioterapija ponuja varno, učinkovito in dolgoročno boljšo rešitev, saj zdravi vzrok in ne le simptome. Še vedno čakam na pacienta omenjene sorte, ki bo zakorakal skozi HipoTonus vrata in me poučil, kako ga je operacija brez kakršnegakoli vložka z njegove strani rešila vseh težav. Uspešnost operacije je zato v veliki meri odvisna od pacienta samega. Potrebno je upoštevati, da bo po operaciji sledilo obdobje nedejavnosti, čakanja, da se zacelijo rane povzročene s kirurškim posegom. V tem času bo neizbežno prišlo do atrofije mišic, tako skeletnih kot tudi stabilizacijskih. Stanje lokomotornega aparata pacientov po kirurškemu posegu bo zato iz dneva v dan slabše in samo z rehabilitacijsko vadbo se bodo lahko zopet vrnili na nivo pred operacijo in kasneje stanje tudi izboljšali. Jasno je torej, zakaj je operacija pri neaktivnih posameznikih, ki po operaciji k rehabilitacijskemu programu ne pristopijo z vso resnostjo, redko uspešna. Po drugi strani, če ste športni tip človeka, navajeni gibanja in telesnega kondicioniranja in se boste vadbenega rehabilitacijskega programa lotili brez obotavljanja, potem, razen v najhujših primerih hernije, operacija sploh ni potrebna in si svoje dolgoročno zdravje najlažje povrnemo z gibanjem ter tako, da spremenimo svoje življenjske navade. Vaje za zdravo hrbtenico, ki služijo tudi kot preventiva za nastanek hernije, najdete v seriji člankov z naslovom "Za zdravo hrbtenico#..."

ČIGUMI GLEŽNJI

Ali je sploh kaj bolj tečnega, kot, da hodiš po ravnih tleh in si brez razloga zviješ gleženj? In vendar se to dogaja. Morda tudi vam. Razlogov je več. Mogoče ste že po naravi hipermobilini ali pa imate za seboj ponavljajočo zgodovino zvitih gležnjev, ki so vaše gležnje spremenile v čigumi. Dejstvo je da, je gleženj eden izmed najbolj nizko ležečih sklepov v telesu in zato je ves čas obremenjen s celotno telesno težo. Dejstvo je, da celotna stabilnost gležnja temelji zgolj na nekaj ligamentih (vezivna povezava kost na kost) in dveh ključnih tetivah mečnih mišic (m. tibialis posterior in m. peroneus longus), ki potekajo skozi sklep, omogočajo vzdrževanje stalnega stika med sklepnimi površinami, premikajo gleženj ter vzdržujejo stopalni lok. Dejstvo je, da že zaradi same anatomije dotičnega sklepa os gibanja sklepa leži postrani, zato se gleženj brez večjih težav poškoduje v smeri inverzije (gleženj se obrne navznoter ter izpahne navzven). Izpah gležnja v obratni smeri je bržkone znanstvena fantastika. V kolikor se je tak zvin zgodil vam, boste z malo sreče končali v kakšnem od medicinskih učbenikov. Ahilova tetiva, ki je zelo močna tetiva, pa leži na hrbtni strani gležnja in ima tako na stransko stabilnost gležnja zanemarljiv vpliv.

Ligamenti so močni a imajo izjemno slabe elastične lastnosti in jih zatorej ne moremo trenirati. Če se zaradi ponavljajočih poškodb gležnja ligamenti v tem sklepu raztegnejo je ni več sile na tem planetu, ki bo te ligamente rehabilitirala nazaj do kakršnekoli uporabne stabilizacijske funkcije. Torej nam ostanejo le še mišice. Pa ne katerekoli mišice. Seveda koristi, da krepimo glavni mišici m. tibialis posterior in m. peroneus longus, katerih tetivi potekata skozi gleženj. Vendar pa imamo v mečih 10 mišic in zato bomo dosegli večji kumulativni stabilizacijski učinek, če krepimo vseh 10 mišic in ne le 2 izbrani mišici.

Kako se tega lotimo? Zelo preprosto. S stojo na eni nogi bomo krepili vse te mišice. Vendar govorim o podaljšani stoji, le dovolj dolga stoja na eni nogi bo dovolj utrujajoča za omenjene mišice, da jim bomo na tak način okrepili. Ne pozabimo, da je hoja aktivnost, ki večinoma potek na eni nogi, dve nogi se med hojo istočasno dotikata tal le krajši del vsakega koraka med prenosom telesne teže iz ene noge na drugo. Naše mečne mišice so zato navajene stoje na eni nogi in le dovolj dolga enonožna stoja jih bo dovolj utrudila, da bomo na ta način zagotovili stabilizacijske učinke.

Če vam uspe stati na eni nogi 4-5 minut, bodo vaši gležnji postali neprebojni.

STRES

Kadar smo v stresu bo konvencionalna fizioterapija le malo zalegla, malodane odpovedala. Odziv na stres je lahko tudi mišična zakrčenost. Mišična zakrčenost je torej kot vedno, tudi tokrat simptom, vzrok za zakrčenost pa je prav gotovo lahko tudi stres. Ne bo lahko fizioterapevtu, ki se odloči, da bo sproščal mišico, ki se je zakrčila kot odziv na stresno situacijo. Vrstni red je potrebno zamenjat. Na začetku je potrebno odpraviti vzrok, torej iz enačbe moramo najprej odstraniti stres. Šele potem bomo lahko učinkovito sprostili zakrčene mišice, v nekaterih primerih pa terapija sploh ne bo potrebna in se bodo sprostile že same, kot odziv na prenehanje delovanja stresorja. Ali bo do tega prišlo zavisi od dolžine trajanja stresne situacije, pa tudi od tipa stresa. Razum bo vedno izdali račun telesu. Fizioterapevti se radi pošalimo, da se skrb manifestira na vratu, stres pa se manifestira na hrbtu. Sploh ne dvomim, da je v tem prav gotovo nekaj resnice.

Vendar je stres veliko več kot zgolj fizični simptomi, kot so bolečine v vratu, hrbtu in drugje… Stres negativno vpliva na naše celotno telo, povečuje tveganje za bolezni srca, zvišuje krvni tlak, slabi imunski sistem in vpliva na naše duševno zdravje. Če ne ukrepamo, sčasoma postane naš "tihi ubijalec", saj se z nami tiho bori, dokler ne doseže vrhunca, ko so posledice nepopravljive in telo odpove oz. pregori.

Pomembno je, da se stres naučimo prepoznati in ga obvladovati. Brez iskrene samorefleksije nam bo težko. Poiskati moramo načine za obvladovanje vsakodnevnih izzivov, na način, da se med temi opravili izognemo stresnim situacijam, še preden nas prevzamejo. Svoj vsakdan moramo oplemenititi s sprostitvenimi dejavnostmi, kot so meditacija, joga, globoko dihanje, delo na vrtu, sprehod, telesna aktivnost in druge, pa ne zato ker MORAMO, ampak zato ker HOČEMO. Če bomo izvajali sproščanje na silo, bo to za nas še en stresor več in učinek bo ravno obraten od tega, kar želimo doseč. Naš vsakdan ne sme biti sestavljen le iz aktivnosti, ki jim moramo opraviti, ampak ga moramo popestriti tudi z aktivnostmi, ki si jih sami želimo. Katere so tiste aktivnosti, ki nas najbolj sproščajo pa zase najbolj ve vsak sam. Včasih sami težavam ne bomo kos, v tem primeru pa moramo vedeti, da nam tudi drugi ne bodo mogli pomagati, preden se s situacijo ne sprijaznimo in drugim dovolimo, da nam pomagajo.

Šele ko se naučimo obvladovati stres, bo naše telo ponovno našlo ravnovesje. Zdravje našega telesa je v korelaciji s tem, kako uspešno obvladujemo stres. Človek ni le telesno bitje, tudi roboti imajo telo, pa niso ljudje. Kar nas razlikuje od robotov (in zombijev :) je naš um, če hočete pa tudi duša. Šele ko bomo v svoj vsakdan vnesli manjkajočo spremenljivko (ali več teh) s pomočjo katere, bomo učinkovito dosegali stabilne odzive na vsakodnevne stresne dejavnike iz okolje, bomo uspešni pri premagovanju polen, ki nam jih življenje meče pod noge, brez, da bi trpelo naše telo.

Kateri so najbolj pogosti znaki, ki nakazujejo da smo v stresu si lahko preberete na strani www.hipotonus.si v članku z naslovom "Stres, tihi ubijalec".

GLAVOBOL

Ali vemo, kakšna je razlika med glavobolom in migreno? Migrena je resnejša NEVROLOŠKA motnja, ki zahteva specifično obravnavo in se pogosto zdravi medikamentozno. Glavobol je manj intenziven, pogosto povezan s stresom ali napetostjo mišic. Mišice v telesu si moramo predstavljati kot celovit sistem, tam kjer se ena mišica narašča se druga začne in taki dve mišici bosta imeli vpliv ena na drugo. V primeru patologije ene mišice bo to zagotovo vplivalo tudi na funkcijo sosednje sestrske mišice.

Naša trapezasta mišica leži na hrbtni strani zgornjega dela trupa, narašča se od zatilja prek spinalnih odrastkov C7-Th12, na ključnico in po grebenu lopatice do akromiona. Ker je površinska mišica ne opravlja stabilizacijske vloge, njena glavna funkcija je premikanje lopatice. Trapezasta mišica se v predelu zatilja stika z m. occipitofrontalis, ki prekriva našo lobanjo, kar je v primeru ponavljajočih glavobolov ponavadi glavna težava.

Kadar je trapezasta mišica prenapeta (najbolj pogosto zaradi slabe drže) vleče v napetost tudi m. occipitofrontalis, ki poteka naprej po celotni površini lobanje. Bolečino v vratu, ki jo sproži prenapetost v trapezasti mišici pogosti spremlja tudi glavobol, ki se razvije zaradi vpliva na m. occipitofrontalis. Kako najlažje raztegnete to mišico in preprečimo ponavljajoče glavobole si lahko preberete v članku z naslovom "Sproščanje trigger točk#1...VRAT in LOPATICA."