Hernija - potrebujem operacijo ali ne?
Medvretenčna ploščica ima zelo inovativno zgradbo. Nucleus pulposus je mehka želatinasta sredica, ki zagotavlja amortizacijske lastnosti hrbtenice. Annulus fibrosus pa je zunanji obroč diska, ki mu zagotavlja čvrstost. Annulus fibrosus je sestavljen iz več plasti kolagenskih vlaken, katerih orientacija se v različnih globinah oz. plasteh diska izmenjuje v levo in desno. Ta orientacija vlaken zagotavlja odpornost na rotacijo, pritisk in upogib, kar ščiti hrbtenjačo in živčne korenine. Na tak način zagotovimo enakomerno distribucijo sile prek hrbtenice saj pri enostranski rotaciji polovica vlaken počiva. Kljub temu, da se na ta način zmanjšuje stres na kinetično verigo in se povečuje njena stabilnost, pa so poškodbe kljub temu zelo pogoste.
Poznamo štiri osnovne stopnje (tipe) hernije medvretenčne ploščice, razvrščene glede na stopnjo degeneracije in izbočenja diska. Te faze imajo zaporedni potek, če težave ne rešimo dovolj zgodaj neizogibno napredujemo po stopnjah navzgor.
PROTRUZIJA (izbočenje diska)
Notranje jedro diska (nucleus pulposus) začne pritiskati na zunanji ovoj (annulus fibrosus), vendar ga še ne pretrga. Disk se rahlo izboči, a oblika diska je še ohranjena. Lahko poteka brez bolečin ali z blagimi težavami (lokalna bolečina v križu). Pritisk na živec je minimalen.
Pomagamo si lahko z manualno terapijo, tehnikami razbremenjevanja hrbtenice in krepitvijo mišic jedra.
PROLAPS (delna hernija)
Notranje jedro diska (nucleus pulposus) še vedno ostaja znotraj diska, vendar se že močno približa zunanjemu sloju in ga deformira. Disk je že opazno izbočen, vendar ni raztrgan. Odvisno od lokacije poškodbe, lahko v tem primeru že pride do pritiska na živčno korenino, ki povzroča značilno sevanje bolečine v nogo. Pomagamo si lahko z individualno prilagojeno manualno terapijo, tehnikami razbremenjevanja hrbtenice ter izogibanjem dejavnikov tveganja.
EKSTRUZIJA (prava hernija diska)
Notranje jedro diska (nucleus pulposus) prebije zunanji sloj diska in izstopi v spinalni kanal, kjer vrši močan pritisk na živec. Patologijo spremljajo hudi simptomi, med drugim močna bolečina, išias, mravljinčenje, oslabelost mišic in omejeno gibanje. Če ni še hujših in bolj resnejših nevroloških izpadov je še vedno možno konzervativno zdravljenje.
SEKVESTRACIJA (sekvestrirana hernija)
Del diska, ki je izstopil, se odtrga oz. loči in prosto leži v spinalnem kanalu. Takšno stanje lahko povzroči izjemen nevrološki pritisk, bolečina je običajno neznosna, prisotni so senzorični ali motorični deficiti, lahko je izgubljena funkcija mehurja in/ali črevesja. Takšno stanje je pogosto indikacija za operacijo, nujna je individualna ocena.
Kirurški poseg vsekakor ni odsvetovan, kadar hernijo spremljajo resni simptomi, ki nakazujejo na ogroženost živca (npr. pareza, izguba nadzora nad mehurjem). V zgodnjih fazah (protruzija, prolaps) so možnosti za popolno okrevanje brez operacije zelo visoke. V zadnjih fazah (ekstruzija, sekvestracija) je odločitev med operacijo ali konzervativnim zdravljenjem odvisna predvsem od resnosti simptomov in nevrološkega stanja. Če je pacient zmožen samostojno zakorakati skozi vrata fizioterapije potem vsekakor manualna fizioterapija ponuja varno, učinkovito in dolgoročno boljšo rešitev, saj zdravi vzrok in ne le simptome. Uspešnost operacije pa je v veliki meri odvisna od pacienta samega.
V kolikor ste bolj sedeče in ne pretirano aktivne sorte človek vsekakor ne pričakujte, da bo operacija sama od sebe rešila vse vaše težave in bolečine v hrbtu. Operacija je šele začetek, neizogibno ji sledi dolgotrajno okrevanje, ki vključuje terapevtski pristop sestavljen iz manualne terapije ter- še bolj pomembno – vadbenega programa Še vedno čakam na pacienta omenjene sorte, ki bo zakorakal skozi vrata HipoTonusa in me poučil, kako ga je operacija brez kakršnegakoli vložka z njegove strani rešila vseh težav. Potrebno je upoštevati, da bo po operaciji sledilo obdobje nedejavnosti, čakanja, da se zacelijo rane povzročene s kirurškim posegom. V tem času bo neizbežno prišlo do atrofije mišic, tako skeletnih kot tudi stabilizacijskih. Stanje lokomotornega aparata pacientov po kirurškemu posegu bo zato iz dneva v dan slabše in samo z rehabilitacijsko vadbo se bodo lahko zopet vrnili na nivo pred operacijo in kasneje stanje tudi izboljšali. Jasno je torej, zakaj je operacija pri neaktivnih posameznikih, ki po operaciji k rehabilitacijskemu programu ne pristopijo z vso resnostjo, tako redko uspešna. Po drugi strani, če ste športni tip človeka, navajeni gibanja in telesnega kondicioniranja in se boste vadbenega rehabilitacijskega programa lotili brez obotavljanja, potem, razen v najhujših primerih hernije, operacija sploh ni potrebna.
Kaj smo torej ugotovili? Operacija sama po sebi ne bo dosegla učinka, če se ne angažiramo in jo dopolnimo z izvajanjem individualno prilagojenega rehabilitacijskega vadbenega programa za krepitev mišic jedra, stabilizacijo medenice ter pravilne drže. In če smo se pripravljeni angažirati potem operacija sploh ni potrebna. Čas je torej, da prenehamo razmišljati o operacijah in se zavemo, da lahko najbolj pomagamo kar sami sebi tako, da spremenimo svoje življenjske navade ter si dolgoročno zdravje povrnemo z gibanjem.